gašper_kunaver.jpg

Večina mojega osnovnošolskega življenja je bila nekako taka zgodba: dopoldne šola, po njej pa ribolov, pohajkovanje in lenarjenje. Nekega deževnega ponedeljka ni dan potekal prav nič drugače. Ko je odzvonila zadnja šolska ura, sem odprl dežnik in se sprehodil do reke, ki se je lenobno vlekla po strugi, obrasli z temnozelenim mahom. Kmalu me je dohitel sošolec, ki je tekel v moji smeri. Ker se za jutrišnji test še ni učil, je z izposojenim zvezkom hitel domov na delo. Je že tako, da so nekateri dobri nameni obsojeni na propad. In sploh kadar so trinajstletniki v družbi svojih vrstnikov, se ni bati, da bi počeli kaj koristnega. Tako sva dalje hodila s hitrostjo polža in vmes narisala še kakšno skico reke. Mimo so priplavale race, pa sva narisala še nekaj rac. Zadeve so postale še zanimivejše, ko so na breg priplavali bobri. Takrat sva prišla na nesrečno idejo, da bi ujela bobra in ga obdržala kot domačo žival. Odločila sva se, da ga bova ujela v šolsko torbo, a nobeden od naju ni želel žrtvovati svoje torbe in sva se glede lova premislila. Sošolca pa je vendarle mikalo, da bi se bobra vsaj dotaknil. Previdno je stopil do konca brega in iztegnil roko. S tem je bobra prestrašil in ta se je bliskovito vrgel v vodo, presenečen pa je tudi sam naredil korak nazaj, da mu je na spolzkem mahu spodrsnilo ter je z vso silo skupaj z dežnikom treščil v vodo. Tako je poleg sošolca padel v vodo tudi lov na bobre.

Advertisements